Na ozemlju ob reki Soči, ki se je raztezalo 93 kilometrov, sta se od konca maja 1915 do konca oktobra 1917 v 12 ofenzivah spopadli avstro-ogrska in italijanska vojska. Avstro-ogrski 5. armadi, ki  je branila ozemlje na črti Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Kras-Devin je poveljeval general Svetozar Borojević von Bojna, italijanski vojski pa general grof Luigi Cadorna. V dveh letih in pol se je zvrstilo 11 italijanskih ofenziv in ena avstro-ogrsko-nemška (prodor pri Kobaridu).

Bitke so zahtevale izjemno veliko človeških in materialnih žrtev ter povzročile uničenje krajev in krajine. Napadalec ─ italijanska vojska ─ je delen uspeh drago plačal, saj je na koncu, v 12. soški bitki, vse krvavo pridobljeno ozemlje v nekaj dneh izgubil in se umaknil na reko Piavo. 

1. soška bitka (23. junij-7. julij 1915). Italijani so načrtovali osvojitev Tolminskega in prodor na črti od Plav do Jadrana, vendar jim, razen delne zasedbe zahodnega roba kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu, ni uspelo izpolniti načrtov. 

2. soška bitka (18. julij-3. avgust 1915). Napadalci so osredotočili napade na goriško mostišče in na kraško planoto, vendar kljub velikim izgubam niso dosegli nič posebnega. Na Krasu so osvojili pas, širok od 200 do 600 metrov, med Martinščino in Grižo. Na goriškem mostišču so bili odbiti, na območju Krna pa jim je uspelo osvojiti Batognico, zato so se Avstrijci umaknili na rezervno obrambno črto.

3. soška bitka (18. oktober-4. november 1915). V tej ofenzivi so Italijani poskusili bojno srečo s frontalnim napadom med Jadranskim morjem in Rombonom. V zgornjem Posočju so osvojili le prvi avstro-ogrski obrambni jarek na območju Mrzlega vrha. Poskus napada z mostišča pri Plavah na Banjško planoto je bil neuspešen; goriško mostišče in Gorica sta ostala v rokah branilcev, enako stanje pa je bilo tudi na Doberdobski planoti.   

4. soška bitka (10. november-2. december 1915). Napad so osredotočili na 33 kilometrov od Plav do Sv. Mihaela, topniška priprava pa je zajela celotno fronto. Žrtvi italijanskega topništva sta bila Gorica in Tolmin, na Gorico so stresala smrtonosni tovor tudi italijanska letala. Na Tolminskem so italijanske enote napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh in zavzele nekaj jarkov pri Doljah. 

Delno uspešni so bili pri Zagori nad Plavami, zavzeli so hrbet pri cerkvi na Oslavju. Prišli so tudi v avstro-ogrske prednje jarke pri Podgori, na severozahodnem območju Sv. Mihaela in na zahodnem robu Martinščine.

5. soška bitka (11. -16. marec 1916). Bila je slabo pripravljena in in sestavljena iz lokalnih napadov. Italijani so na Krasu zavzeli nekaj jarkov, Avstrijci pa so si spet priborili več položajev v Krnskem pogorju (Vrata-Kota 1870). 

6. soška bitka (4. -16. avgust 1916). Italijani so načrtovali zavzetje Gorice in Doberdobske planote. Njihove enote so 9. avgusta vkorakale v Gorico in prisilile branilce k umiku na Krasu, zlasti na Doberdobski planoti. Avstrijci so jih zadržali na obrambnih črtah, ki so bile na levem bregu Soče šele v zasnovi. V srednjem in zgornjem Posočju so obranili večino položajev. V drugi fazi ofenzive je branilcem uspelo preprečiti italijanski prodor na Banjško planoto in s tem vdor v Vipavsko dolino ter obkolitev enot na Krasu.  Uspešna zasedba Gorice, spoznanje italijanskega vrhovnega poveljstva, da so 6. ofenzivo prehitro končali, saj avstro-ogrska stran ni imela utrjene tretje in četrte obrambne linije, in želja italijanske politike, da dobi Trst za vsako ceno, so vodili načrtovalcev naslednjih italijanskih ofenziv. Italijanski napadi so bili usmerjeni na Fajti hrib, Trstelj in Grmado.   

7. soška bitka (13. -17. september 1916). V štiridnevni ofenzivi med reko Vipavo in Jadranom je napadalcem uspelo zasesti Mirenski grad ter prodreti 500 do 1000 metrov na branilčevo ozemlje med Lokvico in Opatjim selom. Branilci so zavrnili napade in preprečili prodor italijanskih enot skozi Rožno dolino in čez Mark v Vipavsko dolino ter čez Fajti hrib proti Trstelju.

8. soška bitka (9. -12. oktober 1916). v tej ofenzivi sta bila italijanska cilja Fajti hrib in Trstelj. Na tem odseku, dolgem 4.000 metrov, so napadalci poslali v boj 46.000 mož. Branilci so se umaknili na naslednjo obrambno linijo med Lokvico, Hudim Logom in Lukatičem. Severneje, med reko Vipavo in Gorico so branilci ohranili skoraj vse položaje, razen vrha Šobra.  

9. soška bitka (31. oktober-4. november 1916). Ofenziva je zajela ozemlje med Jadranskim morjem in Plavami, končni cilj pa je bil Trst. Najhujši boji so divjali med Hudim Logom in Volkovnjakom na severnem delu kraške planote. Branilci so se umaknili na tretjo obrambno črto med Velikim Fajtim hribom (kota 464) in Kostanjevico na Krasu. Na južnem delu kraške planote so branilci zadržali prvotne položaje.

10. soška bitka (12. maj-5. junij 1917). Italijani so načrtovali boje med Jadranom in Avčami, na bojni črti dolgi 50 kilometrov. Želeli so zasesti avstrijske postojanke vzhodno od Gorice (Sv. Danijel, Škabrijel, Sv. gora, Vodice, Kuk), kasneje tudi položaje med Grmado in Trsteljem in si odpreti pot do Trsta.  Uspelo jim je razširiti mostišče na levem bregu Soče pri Plavah, prodrli so proti Solkanu, Zagori, Kuku in Vodicam. Kljub več poskusom Italijanov, da bi zavzeli Škabrijel, so ga branilci obdržali. Nekatere italijanske uspehe na Krasu so avstro-ogrske enote izničile s protinapadom 4. in 5. junija, ko so si vnovič zavzele položaje pri Grmadi in Jamljah. Pri Fajtem hribu so jih Italijani odbili.   

11. soška bitka (17. avgust-12. september). V zadnji italijanski ofenzivi na Soči je bilo načrtovano, da bo glavnina napadov na Krasu, vendar jim je uspelo priti čez Sočo pri  Kanalu, Morskem, Desklah in Avčah, kar je preneslo težišče bojev na Banjško planoto, kjer so jih branilci uspešno zadržali na novi obrambni liniji Log-Mešnjak-Hoje-Kal-Vrhovec-Madoni-ZagorjeŠkabrijel. Na Škabrijelu so enote 2. italijanske armade osvojile več točk, vrh pa je ostal branilcem. Ti so med 4. in 6. septembrom s protinapadom na Krasu spet osvojili vse položaje, izgubljene v tej bitki,  samo razvaline vasi Selo so ostale v italijanskih rokah. Končana je bila najbolj krvava ofenziva na slovenskih tleh. 

12. soška bitka 

Drago Sedmak, Goriški muzej