Pred sto leti je Evropo zajel vihar, kakršnega si nihče ni predstavljal. Nasprotja so tlela že dolgo, potrebna je bila le še iskra, ki je sprožila spopade velikih razsežnosti, v katere se je vključil ves svet. Nihče ni bil pripravljen na tolikšno opustošenje in tako številne smrtne žrtve, vizionarsko so grozote napovedovali le pesniki kot je Simon Gregorčič.
Ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne se v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) pridružujemo obeležitvam kataklizmičnega dogodka z razstavo, ki si je za naslov izposodila Gregorčičev verz iz pesmi Pri zibeli. Gradivo, ki ga hrani NUK, prinaša duh tistega časa skozi natančne vojaške zemljevide, osebne dnevnike poveljnikov na frontah in navadnih ljudi v zaledju, obsežna poročila v dnevnem časopisju, zgodbe beguncev, razglednice in fotografije, koncertne sporede in glasbo pešpolkov… Posebni pričevalci časa so dokumenti iz zapuščin Rudolfa Maistra, Frana Milčinskega, Antona Podbevška, Josipa Vidmarja, Hinka Smrekarja, Ferda Vesela in drugih soustvarjalcev slovenske kulturne zgodovine. Ti bodo na razstavi zasedli posebno mesto.
Za vsakim od dokumentov stoji zgodba in uvid, da svet, kot so ga poznali, nikdar več ne bo enak. Sovražen vihar ga je pretresel do obisti. Čeprav od tedaj mineva že sto let, občutek pretresenosti ob pogledu na številne dokumente še vedno ostaja.
Pa je to dovolj, da se zgodovina ne bi ponavljala?
