Virtualna razstava Kranjska v prvem letu vélike vojne
1914 - 1918: Leta strahote
 |
Tako ime je Ivan Cankar dal veliki svetovni vojni, mejniku dveh dob, ujetemu med letoma 1914 in 1918, ki ga je bilo treba umeti, ga dolgo premlevati in končno iz njega sklepati, da bi se pripravili za vstop v novi čas.
Kaj je sprožilo veliki plaz, ki se je štiri leta neustavljivo valil čez evropske narode, plaz svetovnih razsežnosti, ki je pred seboj podiral vse in vsakogar, če mu je stopil na pot? Se je morda držav in narodov, ki so jih že desetletja ločevala globoka gospodarska in politična nasprotja, polotila še nenasitna sebičnost? Nad njimi so se zgrinjali črni oblaki, zato so se države naglo oboroževale in množile svoje armade. Tehnični izumi zadnjih desetletij – najsodobnejše orožje, topovi in letala, podmornice, cepelini, brezžični telegraf – vse to se je pripravljalo, da služi vojni. Države so sklepale in razdirale prijateljstva. Evropa in svet sta postala podobna vasi, v kateri so bili sosedje sprti med seboj, človek pa ne zaupal več človeku. Medtem je tudi smrt pripravljala svoje veliko delo; poslala je vojsko, bolezni in lakoto, lakomnost, neusmiljenost, surovost, grozo in laž. Proti tej neusmiljeni vojski so se postavili junaštvo, požrtvovalnost, goreča vera, usmiljenost. Vnel se je velik boj, za bojno polje so bili izbrani zemlja, morje in zrak. Marsikdo je mislil, da se bo vojna končala kmalu, še pred božičem; gospodarski strokovnjaki in številni učenjaki so dokazovali, da se bo Evropa v borih dveh mesecih izčrpala, saj ne bo imela ne hrane ne denarja. Toda vojni ni bilo videti konca, postavilo se je le vprašanje, kdo bo dlje vzdržal.
Vojna je spremenila evropski zemljevid in izčrpala gospodarsko moč Evrope
Vojne so bile venomer najdejavnejši usmerjevalci raznovrstnih sprememb in prva svetovna vojna je to potrdila, saj je v temeljih pretresla predvsem in najprej Evropo, potem pa tudi druge celine sveta. Spremenila je evropski zemljevid, kajti premirja in mirovne konference so pomenile tudi zmago nekdanjih narodnih »manjšin«, ki kljub vključitvi v večnacionalne države niso izgubile individualne zavesti; v vojni se je narodna zavest krepila in končno zmagala. Na območju, ki so ga še leta 1914 oblikovala tri velika evropska cesarstva, je po koncu vojne zaživelo deset držav, od tega osem novih. Obenem so z zrušenjem starih mejá še pred dokončno ustalitvijo novih v poraženih državah padli stari, okosteneli politični režimi, medtem ko so se v zmagovitih državah obdržali. Globoke spremembe je prva svetovna vojna vnesla v mednarodne odnose.
Nasilna in grozljiva vojna dogajanja so v vojakih netila bes in sprožala najnižje nagone; vojna se je posmehovala mednarodnemu vojnemu in nevtralnostnemu pravu, katerega pravila so bila sprevržena in poteptana. V ljudeh je obenem budila eno samo veliko željo – prihodnost je sicer pokazala, da je bila to iluzija – namreč da bi bila poslednja; že njeno dolgo trajanje je pokazalo, da se slepijo in motijo.
Vojna je mobilizirala in izčrpala gospodarsko moč Evrope, prekinila je trgovske poti. Države so ovirale svobodno trgovino z rekvizicijami in nadzorom nad cenami, prepovedovale so uvoz in izvoz, predvsem pa je postala država kupec in razdeljevalec surovin. Zato pa so se lahko okrepile neevropske države, zlasti Združene države Amerike in Japonska. Ne le, da je štiriinpoletno vojno pustošenje gospodarstvo spravilo na kolena, skoraj deset milijonov umrlih mož in večstotisočglava vojska pohabljenih so pomenili pravo demografsko katastrofo. Gospodarstvo evropskih držav je bilo »prikrajšano« za najboljšo delovno silo. Evropa je tako ob koncu vojne zabredla v gospodarsko krizo, iz katere se je mogla izviti le s pomočjo neevropskih držav, ki jih vojno pustošenje ni neposredno prizadelo, konec vojne pa je postavil Evropo pred novo gospodarsko preizkušnjo – kako iz vojnega preiti v mirnodobno gospodarstvo, v katerem je bilo do takrat vse podrejeno uničevalnemu delu.
Pretres je doživelo tudi družbeno življenje: vojna je prerazporedila imetje, ki je prešlo predvsem v roke vojnih industrialcev. Inflacija je spodbudila velik skok cen in naraščajoče pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin; znižal in spremenil se je življenjski standard vseh družbenih slojev, delavske plače niso dohajale rasti življenjskih stroškov. Tudi meščanstvo se ni moglo izogniti davku, ki ga je vojna terjala od vsakogar, in mnogi so celo obubožali, po drugi strani pa so bogateli vojni dobičkarji. Predvsem pa je vojna prizadela kmečko prebivalstvo, pri katerem je bilo najmočneje občutiti spremembe v sestavi prebivalstva. Zanj ni veljal odlog služenja vojaščine; večina v pehoti so bili prav kmečki fantje in možje, krvni davek pa je bil tod višji kot v drugih vojaških rodovih. Kmetovanje je torej padlo na ramena žensk, otrok in starcev. Polja so postala bojišče, polno vojaške nesnage in še dolgo po koncu vojne so slabo rodila.
 |
Vera, intelektualno gibanje in umetnost med vojno doživljajo prelomnico
Med vojno so vojaki branili velike vrednote – domovino, vero, cesarja, svoje družine. Vera je bila v nenehnem razvnemanju vsakovrstnih strasti pribežališče in uteha tako za vojaka kot civilista. Tako kot se je vojni svet gibal med fronto in zaledjem, tako se je gibal tudi duhovni svet med ljubeznijo in propagando, med verskim in patriotičnim entuziazmom, med smrtjo in žalovanjem, veseljem in razočaranjem, med strahom in pogumom, med ženskim in moškim čustvovanjem. Vera je bila pred veliko preizkušnjo, vojna bi mogla celo ogroziti enotnost katoliške cerkve. Na ravni vsakdanjega pa so se vsi bojujoči obračali k božji pomoči, da bi preživeli, čeprav je surovi vojni vsakdan pretil tudi z različnimi skušnjavami. Manj težav je imela protestantska cerkev, ki je bila močno povezana z državo, zato se je narodna ideja mogla prilagoditi občutenju verske solidarnosti. Veliko krizo je po zmagi oktobrske revolucije doživljalo pravoslavje. V sionistično gibanje srednjeevropskih in vzhodnoevropskih judovskih skupnosti je vojna vnesla nove elemente, predvsem pa je ponudila priložnost, da uresničijo težnje svojega gibanja. Ne nazadnje je bila prva svetovna vojna tudi »sveta vojna«, ki bo dosegla »pravični mir« in z njim premagala absolutno zlo.
Intelektualno gibanje je prvo svetovno vojno doživljalo kot veliko prelomnico.
Mobilizacija je mnoge intelektualce odtrgala od raziskovalnega in ustvarjalnega dela. Toda vojna deluje po svojeglavih, nepredvidljivih zakonih, vzbuja mnogovrstna občutja in misli, na lepem se more iz zatiralca preleviti v spodbujevalca idej. S svojo močjo je vojna vzburjala tudi ustvarjalno domišljijo in razvijala umetniške darove. Znanosti je dala priložnost, da »napreduje« na tistih področjih, ki bodo mogla neposredno vplivati na končni izid vojne. V književnosti je sicer pretrgala literarno izmenjavo, obenem pa vplivala na razvoj novih smeri; v vseh vojskujočih se državah je cvetela predvsem vojna književnost. Glasbeni in likovni svet sta podobno kot druge umetniške smeri doživljala težke ure; tipanje v temi in negotovost sta označevala vojno dobo in čas neposredno po njej. V mladih umetnikih se je porajal predvsem nemir, v času zmedenih strasti je mlada generacija težila h globokim spremembam, da bi se znebila tradicije in se izvila iz preteklosti. Tudi v razvoju filozofske misli so se pojavile nove usmeritve. Med zgodovinarje je vojna zanesla zmedo in negotovost; za neoporečno znanstveno delo bi se namreč morali dvigniti nad politične in nacionalne predsodke, nad zapleteno in nejasno sedanjost, ki je razvnela sovraštvo in maščevalnost med narodi in državami, obenem pa razpihala narodni ponos in izzivala prezir. Vojni duh je duhovno in ustvarjalno pokvaril velik del inteligence, mnoge je obsodil na molk, ker niso hoteli žrtvovati svojih idealov trenutnim strastem ali se udinjati propagandi. Pogled na velike dogodke naj bi tudi omogočil ocenjevanje odzivov, ki jih je sprožala vojna. Toda ali so zgodovinarji, obogateni z novim življenjskim izkustvom, po vojni zmogli razumeti in razložiti preteklost? Nova doba, nova politična razmerja, spreminjajoči se svet jih je ponovno poklical v »službo«, neobremenjeno razgrinjanje preteklosti se je vse bolj odmikalo.
Vojna spremeni politični in družbeni zemljevid Evrope
Stari svet se je stresel; toda hkrati s tem, ko so vojaške sile in politične ustanove korenito spreminjale politični in družbeni zemljevid Evrope ter hote ali nehote utirale pot »novemu redu«, so si prizadevale ohraniti in utrditi staro družbeno in državno hierarhijo, kajti verjele so predvsem v moč vojske in gospodarstva. Zato so raznovrstni protislovni pojmi, ki jih povezujemo s prvo svetovno vojno – svoboda in imperializem, demokracija in vojaški ekspanzionizem, vojna za pravične meje in osvajalna vojna – našli v njej svojevrstno ravnotežje. Brez zadrege je zato mogoče prvo svetovno vojno označiti kot več vojn v eni. Bila je spopad različnih načel, ideoloških predstav, političnih in socialnih obljub. Medtem ko je vojaški spopad nemoteno potekal po svojih notranjih pravilih, so nakopičeni ideološki, ozemeljski in družbeni zapleti obetali težaven mir in še bolj negotovo prihodnost. Vojna je bila spopad starih in novih tehnologij; čeprav je težka, počasna, dolgočasna pehota, ki je imela v rokah zmagovito orožje, odločila na bojnih poljanah, je domišljijo civilistov burilo letalstvo. Vsak vojak, vsaka vojska, vsaka država je vstopila v vojno s svojo zgodovino, s predstavo o sebi in svojih nasprotnikih, z različno stopnjo gospodarskega, tehničnega, organizacijskega razvoja. Bila je industrijska vojna, kajti zmagovalec bi moral biti tisti, ki bo zmogel na nasprotnika vreči več bomb, ki jih bo odmetavalo in bruhalo največ letal in topov. Kdor se ni zmogel kosati s tehnološko naprednejšim nasprotnikom, je »primanjkljaj« nadomestil z novimi vojaki, ki jih je brezobzirno metal v strelske jarke. Zato moremo vojno imenovati tudi vojno strelskih jarkov, najznačilnejše in najbolj razpoznavne podobe velike človeške morije. Strelski jarek je bil štiri leta vojakov dom, v katerem je nepremičnost predstavljala normalno stanje pešaka, »obsojenega« na pasivnost; od tod so izhajale vrline, ki so ga odlikovale in zaznamovale: vzdržljivost, potrpežljivost, odpornost, a tudi obsedenost, norost, duševne motnje, ki jih je povzročalo vsakodnevno srečevanje s smrtjo.
Vojne pa niso bíle le neizčrpne, a izčrpane vojske, njihovi štabi, politiki, vojno so bíli tudi civilisti na t. i. notranji fronti. Pokazalo se je, da je prva svetovna vojna totalna vojna, ker je spremenila vsakdanje življenje civilnega prebivalstva, navade in običaje ljudi. Spremenila se je podoba in vloga ženske, kajti odhod mož na fronto je »omogočil« njeno emancipacijo, saj je naenkrat morala poprijeti za moška dela, postala je glava družine, bojevala se je za njen vsakdanji kruh in koristi doma. Mnogo ljudi je vojna prepodila z domov, ker so vojaški načrti tam predvideli fronto. Notranjo in bojno fronto je povezovala močna vez – nepregleden tok pisem, dopisnic, sporočil, največkrat redkobesednih. Toda tako vojaki kot njihovi domači so čutili potrebo, da vzdržijo v svetu, ki so ga bili primorani zapustiti; armada polpismenih je nenadoma prijela za pero, da bi se izpovedala, v dnevnike je pisala, kaj se dogaja v njih samih in okoli njih. Vojake in civiliste je spremljala tudi propaganda, ki je spodbujala in prepričevala, sporočala in spreminjala novice, da bi ljudje verjeli v pravilnost in pravičnost dolge vojne.
Celotne pokrajine in dežele so se spremenile, saj so postale nova »domovina« premešane vojske mož, ki so govorili različne jezike, dialekte, bili različnih ver, nosili raznovrstne uniforme; postale so križišče vojaških cest in železnic, postaj in taborov. Velika vojna je presegla meje domišljijskega sveta – velika zato, ker se krvava drama ni odvijala le na bojnem polju, temveč je prizadela tudi človeška čustva, izkušnje, postavila mišljenjsko ločnico med starim in novim, spremenila odnos do smrti. Postala je tako vsakdanja, da skoraj ni več povzročala bolečine.
11. novembra 1918 je svet prevzemalo veselje, radost ob zmagi v poslednji vojni. Svet je praznoval premirje, nato zmago; medtem je vojska diplomatov oblikovala podobo prihodnjega sveta, družbo narodov, in podpisovala pogodbe, ki naj bi svetu zagotovile stoletni mir.
A kdo je pravzaprav zmagal?
Povzeto in prirejeno po: SVOLJŠAK, Petra. "Leta strahote". V: Slovenska kronika XX. stoletja. Ljubljana: Nova revija, 1997. Zv. 1, str. 149–151.
