Prva svetovna vojna bo v zgodovinopisju ostala zapisana tudi zato, ker so o njej prvič v zgodovini tako ali drugače spregovorili vsi, ki se jih je dotaknila. V resnici je to prvi prelomni dogodek v preteklosti človeka, ki omogoča tudi tako imenovani “pogled od spodaj”. Prvič v zgodovini je za nekim dogodkom, procesom ali pojavom ostalo toliko pričevanj povsem običajnih ljudi, da ga lahko zares obravnavamo tudi s stališča navadnega smrtnika. 

In prvič se množično pojavijo tudi glasovi žensk. In to še najmanj zaradi nastopa sufražetk, temveč zaradi globljih in ponekod samo začasnih prelomnih sprememb, ki jih je ta vojna povzročila tudi v civilnem življenju. Kar naenkrat so se namreč ženske znašle v vlogah, v katerih si jih prej ni predstavljal nihče, še najmanj one same. In kar naenkrat je njihova beseda (v pismih, spominih, književnosti …) postala sestavni, če ne celo nujni del vsakdanjega intimnega in javnega komuniciranja.

Skratka, prva svetovna vojna je, vsaj v Evropi, naučila govoriti vse, ki so za to pokazali vsaj najmanjše zanimanje. Vse, ki so na uradno vojno dopisnico tipa “Jaz sem zdrav in se mi dobro godi" napisali vsaj dve besedi, in vse, ki so jim nato znali napisati, da jih pogrešajo. Razen na obrobjih Evrope je bila pismenost razširjena do te mere, da lahko sto let pozneje prisluhnemo celi paleti bolj ali manj subtilnim klobčičem naklonjenosti, želja, strahov in upanja iz najrazličnejših delov celine. Tistih nekaj osnovnih izrazov skrbi, hrepenenja, narejenega poguma in skopih opisov stanja na fronti ter razmer v zaledju je bila sposobna izraziti velika večina vpletenih. Vsak se je lahko po svoje in v skladu s svojo izobrazbo, navadami in družbenimi normami privadil naučenim kodam takratnega pisemskega sporazumevanja. Še več, vsi po vrsti ne glede na izvor so zagrabili to edino možnost stika s svojimi dragimi, zato je mogoče tudi za najbolj togimi in neekspresivnimi izrazi zaznati neskončne odtenke stisk, strahov in upanja:

“Čez dva dni gremo znova čez rob, zato najdražja, močno moli zame in prosi Marijo, kajti Bog ne bo mogel zavrniti njenih priporočil (…) Draga (…) ljubim te bolj kot kadar koli. Hrepenim po tem, da bi te objel (…), večkrat gledam tvoj obraz na fotografiji in mislim na čas, ki sva ga preživela skupaj, na čudovite dni ljubezni (…) pa tudi na skrbi, ki sem ti jih povzročil, in še bolj si želim priti domov k tebi in se ti odkupiti za vse trenutke skrbi in strahu, ki si jih imela zaradi mene (…) Lahko noč, ljuba, Bog blagoslovi tebe in moje otroke in naj me On kmalu pošlje nazaj k tistim, ki jih imam rad (…). Tvoj zvesti mož (…).”

Moč pisanja je dokaj hitro spoznala tudi vsakokratna državna propaganda. V Veliki Britaniji na primer so svojce nagovarjali, naj redno, predvsem pa spodbudno pišejo na fronto:

“Piši mu, da vse je O. K., čeprav ni, in da ti si dobro kot nikoli doslej. O žalosti niti besede; Le srečo čez vso stran boš zbrala in naj solza ne kane ti na poljub, ki boš ga fantu na fronto poslala.”

Koliko so se britanska dekleta in žene držale zgornjega propagandističnega navodila, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, zato pa iz ljubečih, zaskrbljenih in žalostnih pisem na fronto lahko izvemo (skoraj vse) o življenju doma. Od bolezni otrok, najnovejših gostilniških čenč, napetih odnosov med generacijami pa vse tja do natančnega opisa letine in vremena ter vsega, česar ni običajno izbrisala/izrezala/zavrgla cenzura. Ali točneje, cenzura je najpogosteje samo zavrla neprijetne, zaupne ali kakor koli drugače “problematične” informacije, ki so prišle na dan šele po objavi dobro skritih dnevnikov in v drugi povojni literaturi. 

Predvsem leposlovje nam v veliki meri odločilno dopolnjuje sliko vsakdanjih, v vojni zamolčanih tegob. Kaj pa bi si sicer mislili svojci, če bi jim njihov brat, oče ali sin na vprašanje, kje je njihova vojska, v odgovor napisal:

“v dreku (…) do gležnjev (…) povsod samo blato, močvirnata cesta, majhna postaja, vozovi, ljudje (…) v razhojenem cestnem blatu, ki je brizgalo do ram, na prsi, čez obraz …” 

Kaj bi si mislili o tej vojski, če bi jim njihov junak priznal, da so na svojih zmagovitih pohodih pobijali tudi civiliste, starce, ženske in otroke …

In končno, kaj bi si mislili, če bi jim propagandisti namesto navodil, kako pisati optimistična pisma, pošiljali verze tistih, ki so med prvimi spoznali, da je velik del vojaške propagande ena sama velika laž.

Če bi jim poslali verze Wilfreda Owena:

“Če ob vsakem bi sunku voza slišali kri,
kako brbota mu iz pljuč, ki so razžrle jih pene,
(…) ne bi tolikanj zavzeto pravil
mladim, hrepenečim po slavi vsakršni, obupni ali nori
laži prastare: Dulce et decorum est pro patria mori.”

Ali če bi jim ponudili odlomke iz medvojne uspešnice francoskega pisatelja/vojaka Le feu (Ogenj), ki o vojni govori predvsem kot o “nočni mori zemlje in blata” in o “predstavah groze, ki si jih lahko predstavlja samo ta, ki je preživel topovsko obstreljevanje in ploho šrapnelov”.

Morda bi tako lahko vojno že njeni sodobniki videli tako jasno, kot jo po njihovi zaslugi lahko danes vidimo mi. Prva svetovna vojna je zame tudi pomembna epizoda v zgodovini pisanja …

Oto Luthar, ZRC SAZU