Virtualna razstava Kranjska v prvem letu vélike vojne
Slovenci in prva svetovna vojna
 |
Slovenke in Slovenci so v dvajseto stoletje v glavnem vstopili še kot Štajerci, Kranjci, Korošci, Primorci ali Istrani, v kmečki opravi in na lojtrnikih, čeprav jim tudi vožnja z vlakom že nekaj desetletjih ni bila tuja, v mnogih slovenskih krajih pa se je kadilo iz tovarniških dimnikov. Vendar je večini dnevni čas še vedno odmerjala cerkvena in ne tovarniška ura, župnik, župan in učitelj pa so ostale glavne avtoritete. Bili so razdeljeni na tradicionalne avstrijske dežele in pokrajinska identiteta je bila močnejša kot narodna. Po popisu prebivalstva leta 1910 je bilo na ozemlju današnje Republike Slovenije 66,6 odstotka vsega prebivalstva kmečkega (leta 1857 še več kot 83 odstotkov), poljedelstvo in živinoreja sta dajala 60 odstotkov narodnega dohodka, od industrije in obrti je na prelomu stoletja živelo le okrog 11 odstotkov ljudi, in to največ od rudarstva in železarstva, kovinske, lesne, živilske industrije ter gradbeništva.
Avstro-Ogrska ni bila naklonjena slovenskim narodnim zahtevam, ne nazadnje zato, ker so Slovenci Nemcem zapirali pot do Jadrana in pristanišča Trsta. Kljub temu je posebno večnarodno okolje donavske monarhije, ki se je le počasi prilagajalo modernizacijskim težnjam zahodne Evrope, omogočilo, da so Slovenci poleg pokrajinske oblikovali tudi narodno zavest, pogosto v ostrih bojih z nemštvom. Priučili so se politični kulturi in se navadili na parlamentarizem. Bili so večinoma pismeni in z védenjem, kaj se dogaja okrog njih, z dozorelo kulturo in umetnostjo, ki je sledila evropskim tokovom in vanje tudi kaj prispevala.
Strankarska organiziranost in z njo povezani ideološki spori so bili na začetku stoletja že nepogrešljivi del vsakdanjika, bolj razgledane družine so imele naročen kakšen časopis – na prelomu stoletja jih je izhajalo več kot sto dvajset. Slovenci so se lahko pohvalili tudi s kakšnimi odmevnejšimi dosežki v znanosti, po avstrijskih in nemških univerzah so imeli raztresenih več uglednih znanstvenikov. Ni pa jim uspelo doseči svoje univerze. Zbirali so se v društvih in čitalnicah ter na raznih shodih, hodili v hribe in se zabavali v gostilnah. Naprednejši del intelektualcev in politikov je v skladu s tedanjimi razmišljanji v razvitejših delih sveta verjel v nepretrgan in neustavljiv znanstveni napredek, ki se je tudi na Slovenskem kazal v postopnem uvajanju novih tehnoloških dosežkov, kot sta elektrika in plin, novih načinov proizvodnje in prometa ter s tem tudi velikih sprememb v družbeni strukturi in načinu življenja sploh. Toda slovensko gospodarstvo je bilo šibko in koncentracija kapitala majhna. Veliko demografsko izgubo je na prelomu stoletja pomenilo izseljevanje – izselilo se je več kot 250 000 Slovencev. Glavni vzroki so bili velika brezposelnost, a ne samo ta. Pri Slovencih, ki so se odločili za izselitev, se je vedno bolj kazala tudi želja po višjem standardu, ki ga doma ni bilo mogoče doseči.
Rečeno v prispodobi: čas na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje je Slovence zatekel nekje na pol poti med vasjo in mestom, z začetim, vendar zapoznelim procesom modernizacije.
Krepitev narodne zavesti
Narodna zavest je bila na začetku dvajsetega stoletja po eni strani povezana z narodnim zanesenjaštvom in občutkom hude ogroženosti, po drugi pa z okrepljenim jugoslovanstvom po aneksiji Bosne in Hercegovine in z njim povezanim prepričanjem, da je slovenska prihodnost lahko le v državni povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi znotraj Avstro-Ogrske. "Naš državnopravni program je trializem. Zavzemamo se zanj ne le iz narodnih, temveč tudi iz dinastičnih vzrokov, kajti pretežna masa slovenskega ljudstva je cesarju zvesta in stremi za veliko, mogočno monarhijo pod žezlom habsburške dinastije … Jugoslovanska država v okviru monarhije, obsegajoča Hrvaško in Slavonijo, Bosno in Hercegovino, srbske pokrajine Ogrske, potem slovenske in hrvaške dežele in pokrajine Cislitvanske osobito Dalmacijo, Primorsko, Kranjsko, slovenske dežele Štajerske in Koroške, bi postavila od dne do dne naraščajoče jugoslovanske narodne struje v službo dinastične svetovne politike," je v pismu prestolonasledniku Francu Ferdinandu 25. julija 1909 pisal prvak Slovenske ljudske stranke dr. Ivan Šušteršič. Jugoslovanstvo se je kazalo tudi v drugih oblikah: najradikalneje pri preporodovcih, ki so jugoslovansko državo z enim jugoslovanskim narodom videli zunaj Avstrije, in s predlogi "vmesnih" rešitev v obliki raznih (kon)federacij, ki so jih zagovarjali socialdemokrati. Pisatelj Ivan Cankar je na pragu vojne aprila 1913 izrazil vero v "zvezno republiko jugoslovansko", v katero bi se združili Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari, vendar se je hkrati tudi zavzel za ohranitev slovenskega jezika in kulture. V predavanju Slovenci in Jugoslovani aprila 1913 v Ljubljani je izrekel tudi besede: "Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini v Italiji!" S predavanjem si je prislužil teden dni zapora.
Če pustimo ob strani politično spodbujano sovraštvo do Srbije ob začetku prve svetovne vojne, lahko rečemo, da so bila pri Slovencih pozitivna južnoslovanska čustva gotovo navzoča vsaj od balkanskih vojn dalje. Vodilni slovenski časopisi so dogajanje na bojiščih natančno spremljali ter zlasti v prvi balkanski vojni izražali simpatije do Srbov in Bolgarov. V drugi balkanski vojni so se slovenski časniki postavili na stran Bolgarov in bili kritični do Srbije, predvsem pa so obžalovali, da je bilo razdrto prejšnje zavezništvo. Vendar so po drugi strani v Srbiji tudi videli dejansko in moralno zmagovalko balkanskega vojskovanja, kar je še utrjevalo njen ugled in veljavo. Liberalni politik in pisatelj Ivan Tavčar si je močno prizadeval za utrditev vezi s Srbijo, predsednika srbske vlade Nikolo Pašića pa je rotil, naj neha delati srbsko politiko in naj dela jugoslovansko, kar naj bi mu ta tudi obljubil.
Čeprav je slovenske politične in intelektualne elite v jugoslovanstvo silila tudi zgodovinska nuja, je bilo v osnovi naivno, brez poznavanja kulturnih in drugih navad južnoslovanskih narodov, obenem pa je veliki meri izhajalo iz težnje po oblikovanju enega jugoslovanskega naroda, saj naj Slovenci kot samostojen narod ne bi imeli možnosti preživetja.
 |
Prva svetovna vojna in Slovenci
Prva svetovna vojna je Slovence prizadela kot posameznike in kot narod. Množično so umirali na frontah, pa tudi zaledju, izgnanstvu in internaciji. Čez del slovenskega ozemlja je potekala fronta, ki je za seboj pustila opustošenje. Pomanjkanje, lakota, nalezljive bolezni, mobilizacijski pozivi in obvestila o smrti so bili vojni del vsakdanjika. Deset tisoči prebivalcev z obeh strani soške fronte so bili razseljeni v razna taborišča po Italiji, Avstriji in Ogrski. Nekaj deset tisoč slovenskih vojakov je padlo za državo, ki jim je bila slaba mačeha, vendar so jo branili, ker so – vsaj na soški fronti – s tem branili tudi slovensko ozemlje. Protiavstrijska stališča so oblasti preganjale, številne slovenske politike so poslali v konfinacijo. Nagla vojaška sodišča so nekaj sto Slovencev obsodila na smrt. Delo strank je bilo omejeno in nadzorovano, vse oblike sindikalnega in delavskega gibanja ter politično nezanesljive organizacije prepovedane. Parlamentarno življenje je do leta 1917 zamrlo. Slovenske stranke so odločitev avstrijskih oblasti za vojno večinoma pozdravile, vendar so se v drugi polovici vojne zaradi nemškega pritiska in težkih razmer začele vrstiti zahteve po miru, boljši oskrbi, socialnih in političnih pravicah. Prej lojalni slovenski vojaki so se začeli upirati.
V drugi polovici vojne je v ospredje vedno bolj začelo prihajati narodno vprašanje. Vodilni slovenski politiki so skoraj do konca vojne verjeli v možnost, da bodo narodno vprašanje lahko rešili znotraj Avstro-Ogrske. Ko se je obnovilo parlamentarno življenje, je dr. Anton Korošec 30. maja 1917 v imenu kluba jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu zahteval demokratično jugoslovansko državo znotraj Avstro-Ogrske. Narodni program, imenovan Majniška deklaracija, je sprožil veliko narodno gibanje, javne manifestacije in zborovanja ter zbiranje podpisov za deklaracijo.
Z Niško deklaracijo srbske vlade z dne 7. decembra 1914 je Srbija kot vojni cilj poleg osvoboditve proglasila tudi združitev "vseh naših nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev". Izjava je dišala po širitvi velike Srbije na sever, vendar so emigrantski politiki, združeni v Jugoslovanskem klubu, s srbsko vlado 20. julija 1917 kljub temu podpisali Krfsko deklaracijo, s katero so se izrekli za zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo. Ta naj bi bila ustavna, demokratična in pod žezlom Karađorđevićev, obsegala naj bi vse ozemlje, na katerem je živel »troimeni jugoslovanski narod«, to je srbski, hrvaški in slovenski. Glede notranje ureditve – npr. vprašanje ustave, federativnost – pa je puščala stvari nedorečene. Mednarodne okoliščine so Slovencem ponujale dve skrajnosti: londonsko pogodbo, sklenjeno med Italijo in antantnimi silami 26. aprila 1915, ki je četrtino slovenskega ozemlja in skoraj tretjino prebivalstva prepuščala Italiji, in idealistične točke ameriškega predsednika Wilsona iz januarja 1918, ki so avstro-ogrskim narodom obljubljale pravico do avtonomnega razvoja. Ko ni uspel poslednji poskus dvora, zapisan v manifestu cesarja Karla 16. oktobra 1918, da bi rešil monarhijo, tudi slovenskim politikom ni ostalo drugega, kot da se odločijo za neavstrijsko opcijo. To so simbolizirale besede dr. Antona Korošca, tedaj vodilnega slovenskega politika v avdienci pri Karlu 11. oktobra 1918: "Prepozno je vaše veličanstvo." Odločitev za politično elito ni bila lahka. Lojalnost monarhiji je bila za vse sloje, tako za preproste ljudi kot politike in še posebej vplivno duhovščino, stoletja nekaj samoumevnega. Slovanofilstvo je bilo močno, a ne od carske in ne od revolucionarne Rusije velike pomoči ni bilo pričakovati niti se ta za Slovence ni bila pripravljena boriti "niti pol dneva dlje", kot je to izrazil ruski zunanji minister Sazonov. Od slovanskih narodov so jim bili po kulturi in miselnosti najsorodnejši Čehi in Slovaki, vendar ti so se odločili za svojo državo, poleg tega so bili vmes Avstrijci. O južnih Slovanih, zlasti Srbih, so imeli idealizirano predstavo, dejansko so jih poznali slabo. Različnost pokrajin je vzbujala pomisleke. "Kako hudo bo za nas, ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja!. Deus misereatur nostri!" je zapisal knezoškof Anton Bonaventura Jeglič 22. novembra 1918, vendar pozneje tudi priznal, da ni videl druge rešitve, sicer bi bili Slovenci ponemčeni. Nepopustljivost in zagrizenost nemškega sloja v odnosu do Slovencev nista puščali veliko možnosti. Enako je veljalo za Madžare. Avstro-Ogrska je razpadala brez volje in vpliva Slovencev. Italijanska vojska je pritiskala. Avstrijski Nemci so zahtevali združitev z Nemčijo, kar se je konec vojne zdela realna opcija. Madžarom ni prišlo niti na misel, da bi se odrekli slovenskemu ozemlju. Pretilo je razkosanje. Slovenci so bili del premagane države, Srbija zmagovalka.
 |
Ustanovitev države SHS po 1. svetovni vojni
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki so jo avstro-ogrski Slovani ustanovili ob razpadu monarhije 29. oktobra 1918 in je trajala do 1. decembra, je bila kratkotrajna in prehodna rešitev. V tedanjih notranje- in zunanjepolitičnih razmerah ni imela velike možnosti za preživetje. Spodbudila je narodna čustva, Slovencem je dala prvo narodno vlado in jim omogočila, da so izkazali čut za politični pluralizem in organizacijske sposobnosti. Zatikati pa se je začelo že pri vprašanju meja. Neodločnost in neiniciativnost slovenske vlade so popravljali posamezniki, zlasti Rudolf Maister, ki je rešil severovzhodni del Slovenije, to je Maribor in Štajersko. Vodstvo Države SHS (Narodno vijeće v Zagrebu), se je – še posebej pod pritiskom avstro-ogrskih Srbov – znašlo pred vprašanjem, kako se združiti s Srbijo. Dr. Anton Korošec je na pogajanjih v Ženevi 9. novembra 1918 dosegel imeniten uspeh – dogovor o federativni združitvi, ki pa je ostal le na papirju. Narodno vijeće je po zmedeni razpravi 23. in 24. novembra v Zagrebu pristalo na oblikovanje enotne narodne države s centralistično ureditvijo in dinastijo Karđorđevićev. Jugoslovansko državno zedinjenje je bilo izvedeno 1. decembra 1918 s proklamacijo srbskega prestolonaslednika. "Naša avstromadžarska stvarnost se je pijano potrkljala pod prestol Karađorđevićev kakor prazna steklenica piva v smeti," je združitev slikovito opisal hrvaški pisatelj Miroslav Krleža.
 |
Razkosanje slovenskega ozemlja
Neugodne zunanjepolitične razmere, nemoč in nespretnost slovenskih politikov in nezainteresiranost srbskih oziroma novih jugoslovanskih oblasti so imele za posledico, da je Italija dobila zahodni del slovenskega ozemlja, to je Primorsko, severni del, Koroška, pa je bila izgubljena na plebiscitu. Slovenci so bili postavljeni pred novo stvarnost: živeli so v štirih državah z različnimi političnimi sistemi, vsi pa so imeli v osnovi avtoritarno izhodišče in so bili v narodnostnem smislu Slovencem nenaklonjeni. Več kot tretjina Slovencev je ostala zunaj matičnega ozemlja, Slovenija pa je ostala brez Trsta, v katerem je živelo 57 000 Slovencev, in s tem brez najmočnejšega industrijskega središča in izhoda na morje. Primorski Slovenci so bili med obema vojnama načrtno poitalijanjevani, izpostavljeni fašističnemu nasilju in gospodarsko zatirani, zaradi česar se jih je bilo okrog 100 000 prisiljenih izseliti, večinoma v Jugoslavijo (okrog 70 000) ali v Južno Ameriko in druge kraje. Kljub temu je Primorcem uspelo obdržati – javno ali ilegalno – kulturne organizacije ter se jezikovno in kulturno ohraniti kot Slovenci, bili pa so tudi prvi v Evropi, ki so se fizično uprli fašizmu. Slovence v Avstriji so formalno ščitila zaščitna manjšinska določila senžermenske mirovne pogodbe, vendar jih je Avstrija izpolnjevala le deloma. Po anšlusu (zanj so glasovali tudi Slovenci, da bi se izognili očitku o nelojalnosti in posledicam, ki bi jih taka ocena prinesla) se je postopoma stopnjeval nacistični pritisk. Končni cilj je bil popolna izselitev in ponemčenje koroških Slovencev, ki so ga nacisti začeli izvajati med drugo svetovno vojno, vendar jim ga ni uspelo uresničiti.
Pozitiven dosežek v narodnostnem smislu po prvi svetovni vojni je bil priključitev najvzhodnejšega dela ozemlja, Prekmurja, čeprav je bila zavest o tem, da so tudi Prekmurci del slovenskega naroda, šibka in je bilo privajanje na skupno življenje med obema vojnama (pa tudi še pozneje) polno predsodkov in stereotipov. Slovensko Porabje je po trianonski pogodbi pripadlo Madžarski, Slovence so v skladu s teorijo, da so Vendi, skušali pomadžariti. V revni in zaostali pokrajini se je slovenski jezik obdržal predvsem s pomočjo cerkve.
Način združitve v novo jugoslovansko državo je bil pri Slovencih povezan tudi z dilemo o narodni identiteti. "Komična ali tragična značilnost Slovencev v Jugoslaviji je bila, da so se razdelili na dve narodnosti, slovensko in jugoslovansko … V začetku, toda ne za dolgo, so bili skoraj vsi Jugoslovani, bodisi iskreno, bodisi iz sramu zaradi nekdanjega avstrijstva, bodisi iz oportunizma," je tedanje stanje orisal zgodovinar Vasilij Melik in dodal, da se je ob tej cepitvi večina Slovencev odločila za slovensko smer. Prevedeno v politični jezik, je to pomenilo zagovarjanje avtonomije, ki je Slovenci niso nikoli dosegli (zanjo so se zavzemali predvsem v katoliškem taboru), ali pa zavzemanje za integralno jugoslovanstvo (ki je ostalo glavna značilnost liberalnega tabora). Ne glede na razlike in nezadovoljstvo s Kraljevino SHS in nato Kraljevino Jugoslavijo pa so jo Slovenci sprejemali kot nujen ščit pred germanskim in romanskim pritiskom ter so se v njej kulturno in gospodarsko okrepili.
dr. Božo Repe, Filozofska fakulteta
