"Tukaj imamo še slabše, moramo delati, ko je to državno delo, prisiljeni smo, imamo železniškega mojstra – vodjo, ki je kot zverina, sili in vleče nas na delo, pa če si bolan ali zdrav. Če človek ostane doma bolan, je prav tako prizadet, ker je v barakah tako tesno in vlažno, da ne moreš ponoči spati in je zelo nezdravo. Ne bojte se, ostali bomo to, kar smo: zvesti sinovi domovine, za katero smo pretakali svojo kri."

Galicija, Karpati, imeni, ki sta se v začetku velike vojne največkrat zapisali v časopisne vrstice ali prišli v pogovore v slovenskih družinah, ko ni bilo novic in je v zraku viselo le še vprašanje  »Padel ali ujet?«. Po dolgih mesecih so prišle prve novice. Prvi spopadi proti ruskemu nasprotniku v Galiciji so terjali skoraj polovico moštva in častnikov slovenskega 17. pešpolka kranjskih Janezov, v naslednjih bojih je bilo v avstro-ogrski armadi  več ranjenih vojakov, kot pa jih je stalo v bojnih vrstah. Tako je mnogo  slovenskih vojakov padlo v rusko vojno ujetništvo. V njem je bilo v letih vojne okoli 2,1 milijona vojakov avstro-ogrske vojske, vendar število slovenskih vojnih ujetnikov ni znano.

Slovenski vojni ujetniki so bili najprej razporejeni v taboriščih v ukrajinskem zaledju fronte. Z naraščanjem števila ujetnikov  so nastajala nova taborišča v evropski Rusiji, v Sibiriji in v osrednji Aziji. Tja so potovali tudi več deset dni. V večini ujetniških taborišč so vladale težke življenjske razmere, ujetniki so živeli v prenatrpanih barakah, vojašnicah, izpraznjenih šolah ali drugih stavbah. Veljala so stroga pravila in urniki, gibanje je bilo omejeno, preskrba s hrano, obleko in obutvijo je bila povečini zelo slaba. Ujetniško življenje so oteževale nenavadne podnebne razmere − ostre zime, hud mraz, velika vlaga in vročina v poletnih mesecih, zaradi slabih higienskih razmer so se širile epidemije kolere, tifusa, malarije. Vojni ujetniki so domov pisali le kratka pisma in dopisnice, od doma se prejemali denar in potrebščine. Slovenski vojni ujetniki so delali v rudnikih in na železnici, kjer so bile razmere zelo težke, delovniki pa  dolgi od 12 do 18 ur. Mnogi so zaradi prenapolnjenih taborišč živeli in delali pri kmetih in posestnikih, nekateri so z njimi navezali dobre odnose in se naučili tudi ruskega jezika, kar jim je olajšalo nadaljnje življenje v vojnem ujetništvu. S separatnim mirom, sklenjenim v Brest Litovsku marca 1918, je bila razglašena amnestija za vojne ujetnike in za slovenske ujetnike je prišla težko pričakovana vrnitev domov. Dolga pot jih je iz oddaljenih sibirskih taborišč vodila »preko morij v domovino«. Vrnitev v domovino je bila za mnoge ujetnike nova boleča izkušnja, saj jih domači pogosto sploh niso več pričakovali, saj so se mnogi vrnili tudi deset in več let po odhodu na bojišče. Poleg tega pa so se vrnili v novo državo in novo družbeno okolje, ki jim je bilo pogosto nenaklonjeno, predvsem zaradi možnosti širjenja boljševiških idej, s katerimi so se ujetniki seznanili v ruskih revolucijah.

Vojna na italijanski fronti in predvsem poraz avstro-ogrske vojske sta slovenske vojake pahnila v italijansko vojno ujetništvo. Znameniti 17. pešpolk je v celoti padel v vojno ujetništvo. V Italiji naj bi bilo zajetih 10.000 častnikov in 600.000 vojakov nekdanje Avstro-Ogrske. V ujetniških taboriščih je bil strog red, ujetnikom je bilo prepovedano svobodno gibanje,  pošta je prihajala neredno, časopisov niso smeli prejemati, le preskrba s hrano je bila boljša kot drugod. Iz vojnega ujetništva so se vrnili leta 1919.

Posebno trpka je bila izkušnja vojnih ujetnikov v Srbiji po zmagoviti ofenzivi centralnih sil in umiku srbske vojske, kralja in številnih beguncev čez albanske gore do morja in v Italijo, kamor so premestili tudi avstro-ogrske slovenske vojne ujetnike. Posebej hudo je bilo na poti, morile so bolezni, hrane in vode ni bilo, jedli so meso pokončanih živali, buče, travo, včasih celo človeška trupla. "Od 18.000 nas je še 12.000 pri življenju, toliko jih je na poti v Albanijo umrlo," je zapisal slovenski vojak Mihael Zorko.

dr. Petra Svoljšak, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU