47. pehotni polk je bil ustanovljen leta 1682. Po prihodu v Maribor l. 1817 je postal domači štajerski polk. V narodni sestavi moštva je tako kot vsi polki tega obdobja odseval narodno sestavo mobilizacijskega okraja, torej v tem primeru mariborskega, radgonskega, lipniškega in do osemdesetih let 19. stoletja tudi celjskega okraja. Njegova polkovna zgodovina je bila vezana na različne kraje v Italiji, v katerih je bival s svojim štabom. Polk je sodeloval v italijanskih vojanah: Custozza 1848, Novara 1849, Solferino 1859. Leta 1866 se je bojeval v vojni proti Prusiji − bitka pri Hradcu Kralovem − in leta 1878 skupaj z drugimi avstro-ogrskimi polki sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine.
Od leta 1895 je imel štab v Gorici, polkovni bataljoni pa so bili razen v Gorici nameščeni še v Kojskem in v Mariboru. Med 10. in 12. avgustom se je polk odpeljal na bojišče v Galicijo. Prve boje je imel konec avgusta v Zloczowu in Turkocinu. Kasneje je sodeloval v bojih v Grodeku, Przemyslanih, Chorowu, Wolczi dolnih in Vzhodnih Beskidih. Leta 1915 se je bojeval v strelskih jarkih pri Konieczni in pri Esztenbeku. V hudih bojih je utrpel velike izgube, ki sta jih še povečevale izčrpanost vojakov in bolezni. Med boleznimi velja posebej omeniti kolero, s katero se je polk srečal na galiških poljanah.
Po bojih na Prutu in Dnjestru je odšel na italijansko bojišče. Njegov 10. pohodni bataljon je že od maja 1915 branil položaje na Sabotinu in kasneje na doberdobski planoti. S polkovno zgodovino so povezani kraji okrog Sv. Martina. Marca 1916 je odšel na Tirolsko, kjer je sodeloval v bojih na planoti Lavarone in pri Asiagu. Po vrnitvi na soško bojišče avgusta 1916 je med drugim izkusil strelske rove na Škabrijelu, pri Hudem Logu in Grmadi. Odlikoval se je ponovno med enajsto soško ofenzivo in se vrnil iz rezerve pred prebojem fronte pri Kobaridu oktobra 1917. Po umiku Italijanov je brez boja prešel frontno črto in dosegel reko Tilment. Konec oktobra in novembra se je boril pri reki Tilment in januarja 1918 na Monte Asolone. Leto 1918 je preživel na italijanskem bojišču. Julija je imel boje na Monte Asolone, zadnje spopade pa oktobra 1918 na Monte Petrica. Po narodni sestavi je vključeval prek 70 % Nemcev, dobrih 20 % Slovencev, 5 % Čehov in manjše število Bošnjakov in Italijanov.
Marko Štepec
Muzej novejše zgodovine Slovenije
