»Vojna tromba je zapela, stresa se Evropa cela.
Zbogom, starši, rodna vas, v boj nas kliče bobnov glas.
V boj odidemo krvavi brez strahu, saj čvrsti, zdravi
vrnemo čez kratek čas zmagonosni se med vas.

                                           
                                        (Manica Koman)

Iz odlomka pesmi ljudske pesnice Manice Koman iz leta 1914 z naslovom Slovo lahko slutimo, kako so se počutili slovenski fantje, ko so odhajali na bojišča prve svetovne vojne. Že ob njenem začetku jih je po oceni zgodovinske stroke v boj odšlo okrog trideset tisoč. V štirih letih jih je odhajalo še toliko in toliko več, služili so v skoraj  vseh rodovih avstro-ogrske vojske, številni so v tem tragičnem vojnem pretresu izgubili življenje. Vojna je temeljito spremenila življenje in povzročala trpljenje tudi delu prebivalstva, ki se ni meril na bojnem polju – starejšim, ženskam in otrokom.

Čeprav so se slovenski vojaki v vojni bojevali za interese večnacionalne države, v kateri so živeli, so se zavedali, da branijo slovensko zemljo. Del te, čudoviti svet ob Soči, od Rombona do Jadranskega morja, se je leta 1915, pred natanko sto leti, spremenil v eno najbolj krvavih bojišč prve svetovne vojne. Začetek sovražnosti na soški fronti pa je sprožil tudi obsežne migracije civilnega prebivalstva.

V zavedanju, da je dogajanje med prvo svetovno vojno in neposredno po njej močno zaznamovalo slovenski narod ter vplivalo na njegovo nadaljnjo družbeno, politično in kulturno usodo, sem s ponosom in odgovornostjo prevzela predsednikovanje Nacionalnemu odboru za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (2014–2018). Sto let je dolga doba in danes med nami ni več ljudi, ki bi nam lahko iz svojih izkušenj pripovedovali, kako so doživljali ta, do takrat največji vojni pretres svetovnih razsežnosti. Veseli me, da je nacionalni odbor sestavljen iz ljudi, ki si s strokovnim udejstvovanjem in, v to sem prepričana, tudi na podlagi svoje osebne naravnanosti prizadevajo, da bi nas raziskan in zgodovinsko ovrednoten spomin na pretekle dogodke opogumljal pri spopadanju z izzivi sedanjosti in prihodnosti. Ob tem bi rada izrazila hvaležnost svojim predhodnikom na tem odgovornem mestu in se jim zahvalila za vse, kar je bilo do zdaj narejeno za počastitev teh obletnic in seznanjanje slovenske ter širše javnosti z vlogo slovenskega naroda in ozemlja v prvi svetovni vojni. Prepričana sem, da se trud Ministrstva za obrambo in ustanov, povezanih v odbor, ter seveda tudi zavzetost medijev kažejo v povečanem zanimanju širše javnosti za dogodke, ki so se v tem viharnem obdobju zgodili na naših tleh. Po svojih najboljših močeh se bom s sodelavkami in sodelavci v odboru trudila, da bomo tudi v nadaljevanju spominjanja na dogodke prve svetovne vojne izpolnili in morda celo nadgradili začrtane cilje.

Ministrstvo za obrambo ima pri negovanju vrednot, ki so oblikovale slovenski narod, ter pri ohranjanju domoljubja pomembno vlogo. Spomin na prvo svetovno vojno zgovorno priča o tem, da je obramba eden izmed konstitutivnih elementov države, izkušnje slovenskih vojakov v njej pa so pomemben del narodove vojaške zgodovine. Zadnje leto vojne, ko so bili udeleženci bojev gmotno in duhovno že popolnoma izčrpani, se je v slovenskih vojakih vzbudil tudi uporniški duh, ki je vzniknil v treh vojaških uporih, s katerimi so želeli predvsem doseči konec vojne in mir v novi domovini.

Verjamem, da lahko skupaj s sosednjimi državami, s katerimi nas danes povezujeta odlično obrambno in vojaško sodelovanje, v luči spomina na prvo svetovno vojno, ki je povzročila toliko gorja, še več naredimo v skupnem prizadevanju za mir in sožitje med narodi. Prav je, da smo ponosni tudi na to, da si pripadnice in pripadniki Slovenske vojske ter vojakinje in vojaki naših sosedov složno prizadevajo za mir in človeka vredne razmere tudi na območjih, na katerih mir še vedno ni dosežen.

Prva svetovna vojna je močno vplivala na svetovni red in začrtala popolnoma nov evropski zemljevid. Za razvoj slovenskega naroda in njegove nacionalne identitete ter za slovensko vojaško zgodovino je bil v tem obdobju izredno pomemben, pravzaprav prelomen korak uspešen poskus oblikovanja samostojne nacionalne vojaške sile. Rudolf Maister, general in državnik, je takrat v negotovih razmerah s svojimi borci vojaško zasedel slovensko narodnostno mejo na severu ter tako zagotovil, da je bilo na mirovnih konferencah slovensko Štajersko mogoče obraniti.

Trajnega miru prva svetovna vojna ni prinesla. Slovenski pesnik Karel Destovnik Kajuh je čez dve desetletji zlohotno slutnjo ponovne vojne izrazil z verzi: »Ni res, ne morem verjeti vestem tem zloglasnim, da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti.« Začela se je druga svetovna vojna, v kateri je okupator slovenski narod obsodil na uničenje, čemur so se Slovenke in Slovenci junaško uprli v narodnoosvobodilnem partizanskem boju. Letos tako praznujemo tudi 70. obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom ter osvoboditve naše domovine, kar je bil veličasten dosežek. Dvajseto stoletje, ki je na svojem začetku pred Slovence postavilo preizkušnjo prve svetovne vojne in do sredine še druge, je v zadnjem desetletju naš narod združilo v bran samostojni in suvereni državnosti.

Danes je Republika Slovenija enakopravna članica v družini evropskih držav. Prepričana sem, da lahko prispeva svojstven, značilno slovenski delež k spominjanju na dogodke v prvi svetovni vojni in k opominjanju, da je tudi danes treba vložiti vse napore v premagovanje nasprotij med ljudmi in narodi.