»Tako velik je svet. Vsi imajo na tej zemlji dovolj prostora, vsem bi rodila zemlja dovolj hrane, ena sama stvar je manjkala: 'ljubezen do bližnjega'. Če bi vsak človek imel svojega bližnjega tako rad, kakor samega sebe, da bi bili vsi enako dobri in pošteni, bi bilo prihranjeno vse gorje ljudem na zemlji,« so misli slovenskega vojaka v avstro-ogrski vojski Cirila Prestorja, ki jih je v svoj dnevnik zapisal po veliki vojni. Z današnje razdalje in zornega kota se zdi nepojmljivo, kako so si vodilni državniki in vojaški poveljniki lahko privoščili, da so pehali množice v pogubne »igrice« za ped zemlje. Po drugi strani so te množice bogaboječe, ponižno in poslušno korakale kot topovska hrana v samopogubo. Imperialistični apetiti so zanetili vojno, ki je postala poligon za preizkušanje novega, uničevalnega orožja in je ob taktiki frontalnega bojevanja zahtevala ogromno življenj vojakov, vpoklicanih predvsem iz nižjih in srednjih slojev prebivalstva. 

V ognju prve svetovne vojne so na bojiščih krvaveli tudi slovenski fantje in možje kot avstro-ogrski vojaki. Z odprtjem soške fronte so boji potekali tudi na tleh našega gorskega sveta ob Soči, kjer je bilo bojevanje izjemno zahtevno. Iz pisem in osebnih pripovedi naših vojakov lahko razberemo, v kakšnih nečloveških razmerah so se bojevali za cilje takratnih oblastnikov. Njihov boj in željo po preživetju je zaznamoval težaven teren, skrajne vremenske razmere, bolezni, pomanjkanje hrane. Slovenski vojak Ciril Prestor zapiše, da »če bi pred vojno pred sodnikom dobil za kazen prestati to, kar smo morali vse prestati med vojno, bi se odločil za takojšnjo smrt«. Prizaneseno pa ni bilo niti civilnemu prebivalstvu, predvsem ne na ozemljih, po katerih so potekale bojne linije.

Konec vojne je prinesel pravo razdejanje v naravi, gospodarstvu in človeških dušah. Gospodarstvo in prebivalstvo si še nekaj časa nista opomogli od vojaškega divjanja. Iz vojne so morda izšle močnejše le ženske, ki so morale nositi vsa bremena v odsotnosti mož in sinov – postale so samozadostne in samozavestne. V njihovem položaju je v tem obdobju zaznati velike premike, vendar ta pot ni bila enostavna. V vojnih letih so delavske in kmečke družine, zato ker so za vojno žrtvovale svoj moški del, presegle takratni tradicionalni okvir, ki je moškemu namenil vlogo glave družine, ženski pa določil vlogo gospodinje. Obe vlogi so morale med vojno prevzeti ženske. Premagati so morale strah in negotovost pred prihodnostjo ter vzeti vajeti v svoje roke. V boju za preživetje družine so opravljale tako tipična ženska kot tipična moška dela, tudi tista najtežja. Po drugi strani pa so se kot prostovoljke vključevale v dejavnosti, ki so spremljale vojno vihro iz zaledij bojišč. Socialno varstvo s humanitarnimi akcijami in zdravstvena oskrba ranjenih vojakov sta bila glavni prispevek žensk v podpori vojakom, ki so se iz strelskih jarkov vračali ranjeni in oslabljeni. Brez te podpore bi bilo število vojnih žrtev še višje, razmere na bojiščih pa še težje, saj so zbirale tudi hrano in obleko za vojake na frontah. Vloga žensk v prvi svetovni vojni tako nikakor ni zanemarljiva in je pomemben dejavnik v tedanji družbi, tudi pri ustvarjanju prihodnosti. Na Slovenskem so se namreč ženske dejavno vključile v oblikovanje narodne zavesti, na primer z zbiranjem podpisov za Majniško deklaracijo. 

Velika vojna je bistveno spremenila politični zemljevid predvsem Evrope. Na pogorišču Avstro-Ogrske so nastale nove države, Slovenci smo se osvobodili tisočletne germanske nadvlade. Ostala pa so nasprotja in rojevala so se nova in samo dvajset let miru, nezaceljenih ran in travm je preteklo, ko si je človeštvo zadalo novo breme vojn. 

Slovenski vojak Ciril Prestor svoj dnevnik iz prve svetovne vojne sklene z besedami: »Ti spomini naj ostanejo meni v poznejših letih kot bežen pogled na leta svetovne vojne, na to veliko svetovno klanje, ki je bilo po obsegu največje, kar pomni človeška zgodovina, in tudi, upam, zadnje. Spomin na žrtve svetovne vojne pa naj ostane svetel nam in vsem našim zanamcem. To, kar se je dogajalo v letih 1914–1918, je minilo in se nikdar več ne ponovi.« Njemu se ta želja žal ni izpolnila, upajmo pa, da se bo nam. Za to si moramo prizadevati vsi. Tudi sama večkrat poudarjam, da je težave in nesporazume treba reševati sproti, z odprtim komuniciranjem in strpnim pogovorom – v družini, širše v družbi, pa tudi v mednarodni skupnosti. Slednja mora v tem pogledu odigrati ključno vlogo za umiritev strasti, ki bi lahko vodile v morijo, na katero nas danes opominjajo številni spomeniki in grobišča. Kot družba pa moramo na podlagi medsebojnega spoštovanja stremeti k temu, da posameznice in posamezniki v polnosti razvijejo svoje neponovljive individualne zmožnosti, saj bomo le tako lahko zaživeli v svobodni in odprti družbi, o kateri so sanjale in sanjali tudi na prelomu 20. stoletja in v krvavem objemu 1. svetovne vojne.