Nelagoden, nemiren vstop v pomlad leta 2014, ko smo upali, da se bomo spoštljivo in zavedajoč se vseobsežnosti preteklih dogodkov spomnili 100. obletnice začetka prve svetovne vojne, postavlja pred nas ponavljajoča se vprašanja, ki so vznikala daljnega 1914. leta. Vprašanja, na katera sodobniki niso dobili prepričljivega odgovora niti leta 1918. Kaj se je zgodilo s prisego bratov v orožju prve svetovne vojne, ki so vojni napovedali vojno ... ki so bíli vojno, ki bo končala vse vojne ... ki so v nesmislu iskali smisel ... ki so slepo zaupali patriotičnim klicem svojih voditeljev, ker je nenadoma potihnilo orožje diplomacije, ki so jo povsem razorožili vojaški, politični in gospodarski interesi?

Razmislek o vojni je razmislek o razmerjih, ki uravnavajo medčloveške odnose na različnih ravneh, in ko se ravnotežje razmerij podre, se vzpostavijo povsem novi, tudi nepričakovani in nepredvidljivi poskusi drugačnega uravnavanja sveta, pogosto opredmetenega v govorici vojne, nasilja, brezpravnega ravnanja, neutolažljivega žalovanja, na vseh frontah, ki jih vzpostavi vojna, pa tudi bojevitosti, otopele ravnodušnosti in nesebičnega žrtvovanja. 

Spomin na prvo svetovno vojno na Slovenskem je dolga leta počival na intimnem, osebnem spominjanju, predvsem na Primorskem je ostajal živ v spominih na soško fronto, v spominih na goreče vasi in požgane gozdove, na z gorko človeško krvjo oškropljeno kraško skalovje in mlake krvi na hribih ob opalno zeleni Soči, na pregnance in brezdomce, ki jih je ogromna neusmiljena roka razkropila in pregnala z rodne grude. Slovenski fantje in možje so odhajali na vojno vse od avgusta leta 1914, vzneseni, s cvetjem na puškah in v naivnem prepričanju, da bodo že ob prvem božiču pri svojih družinah, ovenčani z vencem zmage in nesmrtne slave. Toda vojna ni bila v njihovih rokah, vzplamteli in vodili so jo politiki in diplomati, generali, veleindustrialci, bankirji, ki so vodili svoje (ob)račune, o katerih tisti, ki so se na prvih, drugih ... in zalednih linijah bojevali z mislijo na dom, domovino, vero in cesarja, niso niti slutili. Vojno velikih so bíli preprosti vojaki, ženske, otroci, ostareli. Iz vojne se na slovenske domove ni vrnilo nekaj deset tisoč vojakov, skoraj sto tisoč slovenskih beguncev se je vrnilo na porušene in opustošene domove ob Soči, na nekdanjem bojnem polju še danes življenja in varnost ogrožajo nerazstreljena bojna sredstva. Prav ob Soči sta v tesnem nerazumljivem objemu sobivali neokrnjena, dih jemajoča narava in neusmiljena vojna stvarnost.

V slovenski kolektivni spomin se mora prva svetovna vojna zapisati kot zgodovinska prelomnica, ki je soustvarila nove razmere za življenje Slovenk in Slovencev in je neodtujljiv del viharne slovenske zgodovine 20. stoletja. Ne nazadnje je prva svetovna vojna slovensko ozemlje zarisala na evropski zemljevid bojišč, “slavo” nekaterih krajev pa ponesla v svet kot soznačnico za velike in nepozabne dogodke. 

Ostal je trpek spomin, ki zaradi sodobnih dogajanj postaja glasen opomin, da vojna, katera koli že, tako kot prva, ni zmožna rešiti zapletenih in neiskrenih mednarodnih odnosov. Toda spominjanje na preizkušnje prve svetovne vojne nas mora vedno znova spomniti tudi na pozitivne vrednote: na tovarištvo, na brezpogojno zvestobo in ljubezen, na junaštvo, na veselje ob majhnih radostih, ki jih je v bojne jarke prineslo pismo domačih, na zavedanje o neprecenljivosti notranjega in svetovnega miru. Tudi zato je vredno ohranjati in krepiti spomin na prvo svetovno vojno, ker je preobrazila svetovni red in premetala svet vrednot, v povojno vsakdanjost pa vendarle ni vnesla miru, po katerem so hrepeneli vojaki dolga vojna leta. V mnogih pogledih je prelomila pot slovenske zgodovine, jo napolnila z novimi izkušnjami, spoznanji in spomini, ko so postali dejavni graditelji slovenskega in evropskega kolektivnega spomina na véliko vojno. Spoštljivo pojdimo na pot spomina z željo, da nas prihodnost nikdar več ne postavi pred take preizkušnje.