Letos mineva 100 let od začetka prve svetovne vojne, od vojne, ki je v temeljih zamajala dotedanjo ureditev Evrope in mednarodno porazdelitev moči, ob koncu pa popolnoma spremenila politični zemljevid Evrope. V svoje uničujoče kolesje je potegnila malodane vse materialne in človeške vire. Tudi Slovence je prizadela kot posameznike in kot narod. V tej resnično veliki vojni, ki je nasluteno vplivala na celotno 20. stoletje in nadaljnji razvoj Evrope, je življenje izgubilo več kot 16 milijonov ljudi, med njimi tudi 35.000 slovenskih mož in fantov, ki so se borili na strani avstro-ogrske »mačehe«. Ti so kljub temu na bojišča stopili domoljubno razpoloženi. Bili so zanesljivo orodje avstro-ogrske vojske, saj so jih odlikovale nepogrešljive vrednote, kot sta vera in zvestoba cesarju in oblasti, globoko pa so verjeli tudi v Horacijeve besede, da je "sladka smrt za domovino na polju slave …". Vendar pa jih je na bojiščih, v blatnih strelskih jarkih pričakal pravi pekel. Iz številnih dnevniških zapisov naših fantov namreč lahko razberemo, da so doživljali grozote in trpljenje, ki jih ni mogoče opisati niti si jih ni mogoče predstavljati. »Vojna strelskih jarkov« je povzročila velikansko, do tedaj še ne videno človeško in gmotno škodo, za seboj pustila opustošena ozemlja, zdesetkano moško prebivalstvo, na milijone mrtvih in pohabljenih, nepregledno število beguncev, prizadetih družin in neštete žalujoče. Ob vsej tej tragiki pa je hkrati pustila nerešena vsa tista vprašanja, ki so do te vojne sploh privedla.

Na bojiščih velike vojne je umrlo več Slovencev kot v kateri koli vojni do tedaj. Soška fronta, na kateri so slovenski fantje in možje branili svojo zemljo, pa je bila tista, ki nas je najbolj zaznamovala. Ta fronta na odseku med Jadranskim morjem in Rombonom je med Slovenci terjala največ žrtev ter za seboj pustila skoraj popolno opustošenje. Še danes, 100 let pozneje, ostaja soška fronta zapisana v zgodovino kot največji gorski spopad v zgodovini človeštva in največji spopad na slovenskih tleh.

Vendar pa prva svetovna vojna Slovencem ni prinesla le razsula in žrtev, temveč tudi tektonske spremembe. Državni okvir, v katerega smo bili stoletja vpeti, se je sesul na koščke. Na račun mirovnih pogodb med velikim silami, za katere smo bili zgolj nepomembni »kmetje na šahovnici«, smo izgubili velik del narodnostnega ozemlja. V 20. stoletje smo morda res vstopili z močno pokrajinsko zavestjo, razdeljeni na Kranjce, Štajerce, Korošce in Primorce, se je pa narodna zavest tudi zaradi vojne vihre okrepila in utrdila do te mere, da smo iz razpadlega avstro-ogrskega cesarstva izšli narodno enotni in kot taki sooblikovali novonastalo državo južnoslovanskih narodov.

Slovensko ozemlje je zlasti na območju, kjer je divjala soška fronta, še danes posejano s spomeniki in grobišči. Ti sicer nemo, a hkrati nedvoumno pričajo o krvavi vojaški izkušnji, v katero nas je potegnil vrtinec prve svetovne vojne. Tej je čez dobrih dvajset let sledila še ena totalna vojna, druga svetovna vojna, ki nas je predvsem kot narod še bolj prizadela. In vendar nam je obe tragični izkušnji 20. stoletja uspelo preživeti ter iz njiju iziti narodnostno močnejši in pokončnejši.

Danes je vojna, kakršna je bila prva svetovna, sicer skorajda nepredstavljiva, ni pa nobenega zagotovila, da ni mogoča. Evropa je namreč nedolgo tega dokazala, da je le s težavo, če sploh, kos mednacionalnim trenjem, ki kaj hitro prerastejo v krvave medsebojne in oborožene spopade. To pa nas utrjuje v prepričanju, da je mir, pa naj se sliši še tako oguljeno, resnično krhka vrednota, vrednota, ki terja nenehen trud, neprestano čuječnost in pozornost. Žal ga vse preveč lahkomiselno dojemamo in jemljemo kot samoumevnega. Današnjost nam jemlje toliko časa, da spomini, tudi tisti na krvavo prvo svetovno vojno, vse hitreje tonejo v pozabo. Zadnji udeleženci prve svetovne vojne so večinoma pomrli in s seboj odnesli spomine na vojne grozote, ki so jim bili priča. Nikogar ni več, ki bi nas lahko neposredno spominjal na strahovite izkušnje vojne vihre. Vendar pa trdno verjamem, da moramo, da bi se izognili ponavljanju zgodovine, te, čeprav že 100 let oddaljene spomine ohranjati čim bolj žive. 

Naj si namesto sklepne misli izposodim besede dr. Henrika Tume, primorskega politika ter pričevalca in sodobnika soške fronte, ki je o prvi svetovni vojni zapisal: "Prišel sem do prepričanja, da je bila velika vojna neizmerno zlo za človeštvo, da vojna ni ustvarila in dvignila niti ene človeške kreposti … Velika vojna in njej sledeči mir je popoln polom mišljenja in čustvovanja evropske inteligence. Nismo vredni življenja, ako mu ima biti duševna podlaga morala, ki so jo učili propovedniki svetovne vojne in narekovalci evropskega miru …".